oh well

Zdajle sem sama doma, oči in mami sta šla na veselico k se dogaja tam za ovinkam, okej 2 ovinkama (levim in desnim) jaz p adoma, pazim na mucke. Sem bila zunaj, sem si naredila čokolešnik in sem šla vn na balkon se usest na stole. Maca je sedela tam v kotu in smo malo pokramljale. Sem gledala s daljnogledom (rešpetlinom po domač) dol v dolino. Tam so neke meglice v Logarski dolini, k se raztezajo vse do Mozirja. V majhni dolini pod našim hribom, sem gledala travnik, k so si ljudje gor pripravili hlode za drva, bodo verjetno kmali začeli žagat. Na moji levi so cingljale koze, goska mi je letala nad glavo, Maca in jaz pa smo gledle srno k je prišla na travnik pod hišo, da bi se najedla trave. Ful je bila lepa, s tistimi velikimi ušesi je zgledala kot helihopter, ki je v tistem času letel nad avtocesto dol v dolini. In potem je začelo zahajati sonce, oranžno in rumeno se je prelivalo nad meglice dol v dolini.

Ma ful je bilo lepo sedet zunaj, čeprav je kar malo mrzlo, ampak sem se fajn oblekla…spodnji del pižame in pulover. Ej obožujem živet tukaj…cel dan si lahko v pižami in greš vn, malo na klopco pred hišo, ali pa v vrt po solato in nihče te ne bo videl, nihče nič rekel. Razen včeraj sem se polila z borovničevcem po hlačih od pižame tako, da sedaj nosim znak pijanstva. Ma ko bi vsaj jaz kej spila. So prišli na obisk uni k je vozil (Mitja) mene in Simona na poroki in še en njegov prijatelj in itak moraš nekaj ponuditi in smo jima dali malo borovničk. In sta si ogledovala našo hišo in oh in sploh kako imamo lepo tukaj, kako imamo lepo urejeno, kako je vse lepo. Res je fascinantno: k hodijo ljudje tu mimo, like 4 na teden in se vedno ustavijo in začejo govorit..kako imate lepo tukaj, kak mir, kako ste lepo hišo naredili, oči je pa vedno veel ko nekdo vpraša kje smo kupili ograjo…oči pa reče da jo je sam naredil (kar je res) in potem kar ne morejo verjet…jaz se pa smejim izza vogala In hišo smo sedaj obložili s kamenjem, da zgleda bolj starinsko dol spodaj. Anway in rečem, da smo takoj naslednji dan po poroki šli nabirat kamenje. In mi reče:

Matej: Kaj ti si poročena?

Jaz: *neukrotljiv smeh* ne nisem.

Matej: Po kateri poroki ste pa šli po kamenje?

Jaz: Po Simonovi

On me je pogledu s takimi očmi, sem misla, da bom mogla it po lopato, da jih bom spraskala s tal.

Anyway, ja tudi zgodba o tem kako smo šli jaz in mami in oči po kamenje….če nočete brati te dogodivščine preskočite naslednji del:

—

Vsak se pač druži s svojo familijo na različne načine. Ne vem, kako to deluje pri vas, ampak pri meni to zgleda nekako takole:

Smeh na smeh pa še malo smeha.

Smo šli s očitam&mami prejšnji teden v ponedeljek (takoj po tisti fudging poroki) po kamne. Pač k delamo hišo in spodaj bo namesto fasade, kamenje. Oči ga je nalimal na steno in izgleda kot pristna kmečka hiša. Ma ful je lepo, moram priznati. No anyway…smo šli po kamenje in to je težko delo. Oči ga je kopal vn iz zemlje, tam sredi gozda, mi2 z mami pa smo ga nosili do avta. Sem misla, da me bo pobralo, pa še nisem se čist streznila. Vse me je bolelo, mišice v rokah, in boki, k sem košaro po neumnosti naslonila na kosti v pasu. O.K. tega ne bom več počela. In smo nafilali dve prikolici. Ma je bilo fajn, toplo je bilo in mi smo bili skriti v gozdu, veter je pihljal, smreke so se zibale in škripale…grozen zvok, ste ga že slišali? Ko veter piha in se drevesa majejo in škripajo in se drgnejo drug ob drugega. Samo čakala sem, da bo kaj padlo name. No sej je, ampak so bile samo iglice. Vseskozi ko sem hodila gor in dol po hribu, sem hodila po iglicah in sem se spraševala od kje pridejo…no kmali sem dobila odgovor, ko je zapihal veter in mi je na glavo padlo miljon iglic. Prisežem, da sem jih še drug dan iz las vlekla. Ful mi je bilo kul, res, morda sem čudaška, ampak tako ko smo delali skupaj, tam globoko v gozdu, med pticami in smrekami mi je bilo ful dobro. In smo govorili, o vsem in še malo. Ko smo prišli domov sem tako skočila k mačkam, ker sem jih pogrešala, potem smo pa z mami takoj odprle škatlo piškotov…sladkor je padel kaj češ.

In potem smo ponovili vajo v četrtek. Samo zdaj so pa gozdarji ali lovci zaprli cesto do tam, kjer je kamen. Ni panike, sem rekla, ne bodo nas zajebali…in smo pustili avto parkiran na travniku, in smo se plazili pod vejami, ki so zablokirale cesto. To naredijo, da se tisti štirikolesniki ne podijo tam po tisti cesti, da ne bi splašili živali. Sej je prou. In potem smo hodili po cesti in kar sproti nabirali kamenje. To je bilo še bolj zanimivo…vidla sem gozdo žabo, jaz tam lepo hodim gor v klanc in se sklonim, da bi vidla, če je kamen okej in mi nekaj skoči pred očmi. Ful luškana, majhna, rjava, sluzasta, luškan mali stvor. Aja pa enga pajka sem tudi pobrala, tako velikega pa še nisem vidla, in mi pleza po rami in potem sem ga dala dol. Klopov pa začuda nisem staknila Vsaj ne vem, le sem jih *upa*

No potem smo kamenje nabirali kar po poti in smo ga z mami vlekle vn iz zemlje..na vseh štirih sem bila in sem vlekla z vso močjo vn iz zemlje in izpod korenin dreves…enga smo zvlekle in me je sila vrgla na rit in mami v smeh in jaz samo…kr smej se sej boš ti prala hlače. Vsa sem bila blatna, in vroče mi je bilo, ampak se je ful splačao. Meni je bilo res dobro to počet, res je da te to kar utrudi, ampak mi je bilo kul, da smo nekaj počeli skupaj…okej sej veliko delamo skupaj ampak to je bilo tako…sproščujoče. In potem smo nosili ta kamen do avta, ne vem kako sem preživela V šajtrgo iz šajtrge, gor v hrib, dol po hribu…grrr.

In potem se je začelo lepljenje kamna na steno. Sem posnela očita na film, kako to on stručno dela…sej je res dober, moram priznat. Takole narest celo hišo…dober je. In je lepil tisti kamen gor in potem dela še take face in mami k skače okrog njega in mu pomaga…ma moraš da umreš od smeha. Jaz sem sedela na klopci, k se nisem mogla premaknit, k mi je ta mali maček zaspal v naročju, sem lahko samo snemala ‘A je to’ in se smejala. Potem se je mami ulegla na fulencer (ležalnik?) in gledala očita kako lepi kamenje gor na steno. In oči takoj: viš, Špela, tku se dela…nadzornk in delavc. tko je blo u komunizmi…in jaz samo: jah en pa te ja mora nadzirat, da’vš ta prau kamn guor dau. Mami pa samo: po moje bi tist pasu, in pokaže z roko…ati pa: ja sej mi ga lhk daš…mami pa: ne mourm nadziram. in potem sem mogla jaz vstat in it po kamen.

Težki so časi, res

Ampak smo uredili, zdaj ima hiša fasado končano, sedaj pa gremo naprej…kaj vem kaj si bo še oči zmislil?! Nazadnje ko sem ga vidla, je delal kapelco v steno.

In meni je vedno super biti v gozdu, tam med drevesi, mehki pod, sence in sonce, glasovi in tišina…obožujem pohajat po gozdu in tukaj kjer sem…ga je še preveč

Jp to je druženje s familijo….errr to je bilo nabiranje kamna.

—-

hihi, če ste brali vmes, se opravičujem za vsaj eno minuto k ste jo izgubili na tem blogu.

In drugače? Mah nič pametnega, res prou nič se ne dogaja

Jah končno je konec tudi te stvari. Upam, da sem bila v redu priča, moram vprašat bratranca, če je bil zadovoljen z mano, čeprav se mi zdi, da ne. Moram se pozanimat.

In kako je bilo?

Mah fajn. Šrangarje sem spravla ob živce, plačati smo morali 750€ ampak, se mi zdi, da sem kar dobro znižala ceno iz 6mio evrov. Lahko bi jo še bolj znižala, ampak se nam je mudil v cerkev.

V cerkvi sem se obnašala korektno in sem bila pridna. Resda sem like 5x zavrtela oči, ampak sem imela glavo obrnjeno proti tlom in lase na očeh, tako da upam, da se ne bo nič videlo na posnetkih. Tudi podpisala  sem se lepo in dokaj (ne)čitljivo :)  In potem smo tako zaključili ceremonijo in pride k meni ena ženička, k tam kao skrbi za cerkev in tako in mi reče:

Ona:  “Sej veš, da moraš dat župniku malo denarja?” ni rekla denarja, ampak eno besedo, k v bistvu pomeni denar.

Jaz: “Ma zakaj pa?”

Ona: “Ker je tako tradicija.”

Jaz: “Aja, to je pa nova…mah nič ne bom dala.” In me tako pogleda, da me je po moje kar poslala k hudiču. Anyway…

Ona: “Se vidi, da ne hodiš k maši.” ona je vidla, ker se nisem nikoli prekrižala in pela nisem nič in po tisti kruh nisem šla, no…

Jaz: “Ja ne ne hodim.” in se je obrnila in šla druge nadlegovati. Sej potem sem zvedla, da je malo duševno zaostala. mah…

Ful mi je bilo pa dobro, da sem vidla Primoža. O.K, ko sem bila majhna like tam do 10 leta starosti, sem skoz preživela dneve pri Simonu (bratranec, ta k se je poročil) in on živi pri moji stari mami na vasi. In sej veste kako je na vasi, vsi otroci skupaj in tako, in pri naši hiši se je vedno zbiral folk. No in jaz sem se vedno igrala s Simonom, Primožem in Tomažem. Jp do 10 leta sem skoz odraščala s fanti (nič čudnega, da sem taka zdaj) No, ampak potem so se naša pota razšla. In sedaj sem vidla Primoža in shit, luškan je kot vedno pa oženjen in njegova žena je fullll simpatična in noseča je. Awwww, cute. In skoz ji je držal roko na trebuhu in jo spraševal, če je vse v redu. Awww. In malo sva govorila in tudi on se ni spremenil, še vedno je prijazen, simpatičen, duhovit…jah dobro smo se vzgojili No, in mi je bilo ful dobro, da sva malo govorila.

No, poroka se je preselila potem v Laško. Ful dobro ti zrihtajo tam, če se kdo namerava poročit, Laško je super. Vsaj po moje…najedli smo se, napili tudi, ceremonija je lepo potekala, ma meni je bilo super.

Potem se je pa začelo…stvari, k so mene spravile ob živce in v žalost in jezo in take.

Imeli smo bend, ma ne me spraševat kako se je imenoval. Bili so trije (luškani) mladi fantje in dve dekleti. Ma meni so bili v redu, anyway. Oni so skrbeli za vzdušje in igrice in to. No in prva stvar k me je razjezila in užalostila (sem si misla ja rub it in) je bila ko je pevka rekla, naj se poljubita ženin&nevesta. Super, kul, itak. In potem reče no zdaj pa naj se poljubijo priče s svojimi najbljižnimi. In jaz tam obsedim kot vreča krompirja. Vsi pogledi name, češ kaj boš zdaj naredila, nimaš nikogar in tako. In potem pride k meni en od benda in mu dam lubčka. Ni panike, super, nimam nič proti. To je bila prva taka.

Potem druga je bila, ko je poročni par zaplesal. Super sta plesala, ampak se je videlo, da se ful trudita in da skor v glavi štejeta korake. Tukaj sem se odločila, da če se kdaj poročim, da bom imela soft glasbo in, da bova plesala objeta in brez korakov, samo skupaj objeta počasne korake, poljub tu in tam in naj se vsi jebejo. Noben plesni tečaj ne bova obiskovala. In potem rečejo v bendu, no sedaj pa naj priči zaplešeta s svojimi najbljižnjimi. In potem pevka reče, da je un od benda k me je prej poljubil na žalost sedaj zaseden….sem si misla, kar mej ga. In sem šla k očiti…in sva plesala tako kot vedno na veselicah. Jah moj oči, ful rada plešem z njim…oči!!!

No, potem sem imela vsega dovolj…v grlo se mi je nasadil cmok in samo malo je manjkalo pa bi se zjokala, samo en bi mi še nekaj rekel, res. Pa sem šla vn iz dvorane in sedet na stole pri recepciji hotela. In tam najdem snemalca. Ful sva se zaštekala, on je meni pravil Alora (ker sem pri šranganju kadar je bilo kaj sem rekla alora) in jaz njemu tudi alora. In sva govorila in tako, in sem pozabila, da je kaj narobe. Po moje če ne bi bilo njega, bi šla vn na klopce in nikoli več stopla v dvorani. Anyway…sem šla nazaj in so se šli ravno eno igrico in reče Simon moje ime in jaz nisem imela blage zakaj se gre in rečem:”Huh?” in mi Primož (ravno pri njemu sem se ustavila, ko sem šla do svojega sedeža) reče da moram it gor in nekaj zapet. Ni panike, sej se sramotim na daily basis. No in pač tam zapojem Moj očka ma konjička dva. Like kot da poznam pesem. No, to je bilo sramotenje Špele take 3.

Take 4 je bilo, ko sem mogla it gor in ujet šopek. Reče pevka pridite gor vsa ledig dekleta. zakaj nisem šla na WC mi ni jasno. Ali pa da bi ostala vsaj pri recepciji? Idiot. In sem šla gor in smo bile samo majhne punčke in jaz in moja mami. Ma sem se počutila kot na sramotilnem stebru. Fak, sem misla, da me bo pobralo, pa ne od sramu, ker sem tam, ampak ker so prou kot da bi mi dajali sol na odprto rano. Razumete? Jah vem, da sem sama, vem, da nimam nikogar, vem, da je tako, boli ful, ampak shit…ni treba zdej. Sej vem, da oni tega ne vejo, kako se jaz počutim ob tem, ampak simpl…boli.

Nisem ujela šopka, jah lahko si mislite, da sem ful razočarana! Prosim, še ta udarec.

In potem sem mogla it na zrak, in sem šla spet tja, ker sem spet našla snemalca in sva govorila in potem so mi prišli še mulčki nagajat…fantje. Urgh sovražim otroke, ampak adijo pamet, kamorkoli grem se froci lepijo name. Bolj ko jih sovražim bolj se lepijo name…pa naj bo to sredi trgovine ali pa takole. Groza.

In potem so mi ukradli še ženina. Jaz nisem vedla, da moram pazit nanj. Nisem vedla, da je taka tradicija. In pridem nazaj in mi rečejo, da sem zgubila ženina. Jaz samo kaj?! Nič mi ni bilo jasno. In ga grem iskat in sem ga našla zunaj in Polona (ta druga sestrična) mi ga je ukradla. In smo se skor spričkale zunaj, ful sem bila že na koncu z živci, samo domov sem hotela, se zavit v deko in se zjokat. In mi reče, da če ga hočem nazaj, da moram it nekaj zapet. Ma sem si mislila, ma kaj že spet?! Kaj bi radi oglušeli? Po moje mi je Polona ful zamerila, ker smo se res skor spričkale, ful sem bila jezna. Pa po moje je bila malo ljubosumna, ker je Simon rekel meni. če bi bila priča in ne njej. Ma boli me, lej.

Ampak sem šla…band je bil prijazen so mi pomagal zbrat pesem, ne boš ti meni zizikev majal…sem si misla, dej kam naj še zbežim? Meni ni panika nastopat pred folkom, pet, delat norca iz sebe, ni mi problem, problem mi je bil v tistih prejšnjih 4 stvareh s katerimi so me nevedoč spravili v slabo voljo in na rob joka. In začenem pet in se mi začne snemalc smejat. In mu rečem, ma dej dej nehi, dej. Ma v hecu in se mi začen še bolj smejat. Grrr. Ampak sem zapela, dobila nazaj ženina in sva zaplesala. Prvič, da sem plesala z njim. Vedno ko sva bila mejčkena (4 leta je starejši od mene) sem ga na vsaki veselici prosila naj gre plesat z menoj in nikoli ni hotel. Ha, zdaj sem ga pa dobila.

In potem sem hotela samo še domov, tisti cmok je samo še rasel. Čevlji so me užulili, sem se šla kar hitro preobut. Ah, kaj čmo.  Potem so prišli šrangarji, da so prinesli darilo. In mi reče un ta glavn: “Ma oštja.” in jaz njemu: “ma kaj bi rad fant?” In se je potem nekam skril, ma ne vem kam. Sej so bili kar simpatični.

In potem sem gledala mojedva. Oči&mami, kako sta razturala na plesišču. Samo onedva sta skoz plesala. In sem ju gledala in cmok je kar rastel in rastel. Kaj vse smo preživeli (ne bom šla v detajle) in da sta še kar skupaj po 25 letih, in da sta se tako razživela, in plesala…celo bend jima je posvetil pesem, ker sta tako vztrajna in ker se tako ujameta na plesišču. Hiiihhhii….sej je prou. Sem ju gledala skoraj s solznimi očmi.

In sem prišla do odločitve:

1. Moje dva sta skupaj 25 let in sta srečna, sta zaljubljena. Ni to tisto, ko si vajen biti z nekom ampak je ljubezen. Čeprav sta včasih kot pes in mačka, ampak je ljubezen. Nista poročena in vseeno sta bolj pokazala, da se imasta rada, kot drugi pari ki so bili tam pa so poročeni.

2. Če se bom kdaj ženila (kar kaže zelo slabo zdajle in po moje se ne bom nikoli tako ali tako) hočem, da je to nekdo ob katerem mi bo zastajal dih in da ne bom mogla držat rok stran od njega. Vem, da takšna ljubezen verjetno ne obstaja, ampak sanjam pa lahko o tem, a ne? In hočem, da pokaževa vsem, da ni treba, da je ples dunajski valček al whatever ampak da je ples strast, ki je prikrita z (ne)dovoljenimi gibi…in da poljubi lahko trajajo več kot 5 sekund, pa nikomur ni treba dihat. Sem gledala Simona in njegovo…upam, da sta skrivala strast samo zato, ker je bilo toliko ljudi okrog njiju in ker sta bila živčna. Upam, da sta v privat situaciji malo bolj…sproščena.

3. Ne grem več na nobeno poroko sama. Ne morem več, da bi me na vsakem koraku spominjali, da sem sama. Ne morem več. Imam tudi jaz svoje meje. I just can’t. *smrk, smrk* Tudi jaz bi plesala s svojim, tudi jaz bi poljubljala svojega…ni me treba spominjat na to, da ne morem.

Samo pustite me na miru…prosim.

I AM FUDGING LOOSING MY MIND HERE!!!!!!!!!!!

Zakaj sploh hodim na forume, če pa so samo slabe novice tam? O.k. sej folk je super prijazen, res fulllll, in me spravijo v tak smeh, da sem bila včeraj že prou solzna, ampak zadnje dni pa samo slabe novice nosijo. No, jaz sem jih definirala kot slabe, ker mi niso všeč. Prou nič.

Hvala bogu, da sem spoznala dovolj folka, da lahko skupaj jamramo in jočemo… grrrrrrrrrrrrr….

((Don’t judge me…imam življenje kot vsi ostali, samo je preveč zmešano včasih, tako da potrebujem to fokusno točko. So back off!!!))

Nič mi ni tole všeč, prou nič, prou nič *zmajuje z glavo* O.K., sej lahko, da ne bo vse takoooo slabo, lahko da bo vse kul, morda delam paniko. Ja delam paniko, ja itak. Vse bo kul.

Ah dej no, ma fudge. Ma, ma, ma, joooooj. Groza.
Ma grem gledat slikce, morda me bo to razveselilo!! Puppy!!!! ‘m coming!!!!! *odhiti gledat slikce v drug tab* (ah obožujem Jess in njene pic spame.)

P.S. prou sm imela…po pol urnem stmenju v slikce, se je moje duševno stanje 100% poboljšalo! Zdej grem pa nadlegovat folk preko mejlov.

((Ah Puppy, *giggles*)) In ne povem vam nič o Puppy-ju. He is all mine, mine ya hear me!

Puppy Eyes of Doom and Control…OMFG LMFAO……

joj, res izgubljam pamet tukaj, folk. Rabim pomoč…like takoj.

Adijo pamet ku me zebe. Zdajle sem suhala čajčka za očita in mami in še sebi itak in sedaj se grejem z lipovim čajempod toplo dekico z računalnikom v naročju. Maca in ta mal dol v kmečki sobi neki razbijata, ampak se mi ne da več dol hodit. Sem šla že prevečkrat po stopnicah danes. :)  Brrrrrrr, še rokavice si bom dala gor na roke in šal okrog vratu. In n arazočaranje mnogih…ne ne bom si ga pretesno zategnila, nič bat

BRRRRRR, ma kaj je zima al kaj, hudiča?! Bomo mogli kmali začet kurit letos, no sej drv imamo dovolj, tko da ni panike.

Grem po novo dozo čajčka…morda prepričam očita, če mi da malo dodatka k čaju. Malo šnopčka, da pregreje te moje stare kosti

Bah, grem jaz…..zmrzvat naprej.

Hi hi hi, adijo pamet

Sem doma na počitnicah in imam se super!!!!

Vseskoz moram kaj delat, vseskozi kaj počet, igram se z muckami…naša Maca je imela mladičke in enega smo pustili itak. Je čisto bel, bel I tell ya in ime mu je Sam (ostro zavračam vsako trditev da je to povezano s SN :)) ampak v bistvu nismo prepričani ali je on ali ona. Hmm, no tudi če je ona ji bo pa Sami ime. Sej ni važno

Ne vem, no…super se imam doma in prou nočem da mi kaj tole prekine. Včeraj je bila na obisku cela familija in smo imeli piknik s čivapi…najprej sem mogla skuhat kosilo, pomit po kosilu, mami me je prepričala, da spečem štrudelj, k so mi ga potem vsega pojedli (norci) in potem sem mogla vse še streči, ko so imeli piknik…ma imajo srečo, da to rada počnem. Že od nekdaj rada kuham in pečem in režem kruh, zelenjavo in tako. Še posebej, če potem vidim, kako vsem tekne.

Zdaj se pa psihično in fizično pripravljam na poroko. Jah ne svojo, khm, ampak od mojega bratranca, ki me je tako lepo prosil, če mu bom priča. Zdaj imam že celo obleko in čevlje, v katerih štrcam po hiši, da me ne bodo potem ožulili. Groza. Samo to mi še manjka ja, da bom tam komaj hodila. Ej če bi imela dolgo obleko, I would so wear sneakers.

 Delam tudi…da ne bo kdo rekel, da sem lena. Delam pri mami v službi, malo grem po pošto, skuham kufje, in tako. Ni panike, sodelavce poznam še od kar sem bila dojenček, tako da mi ni hudega. Res, da moram vstat že ob 10 čez 6 jutraj ampak meni gre čas do 3h popoldne tako hitro (ne povejte šefici, ampak sem skoz na netu, tako da…) in potem grem doma samo spat. Ker umiram…. ah sej samo še ta teden, potem pa konec

Končala sem eno zgodbo, in sedaj boli….shit ej kot da bi del mene umrl. Ampak folk jo je kar okej sprejel, tako da vsaka kritika ki jo dobim mi pomaga pisati naprej. Tako je kul ko prižgem gmail in mi vn popne (FF review alert) Story: Shut the gates at sunset in potem odpreš in se je folk razpisal kako se jim je zdelo poglavje. Ah kr toplo nastane pri srcu.

ANYWAY…..čisto na stranskem tiru….kdaj bo faking 18 september? I’m dying here…. Še dobr da pišem, ker drugače bi se mi že zmešalo

Aja in ker imam v pogodbi napisano, da moram v vsakem postu omenit Smeškota….hvala, ker sem lahko en dan težila tebi in domačim. Aja, smrčiš…zabit nos gor ali dol

Lahko bi še ful napisala, ampak se mi zdi, da se bo ravnokar ulilo in grem raje dol z računalnika…. aja, sem pozabla omenit, kako je bilo prejšnjo nedeljo al kdaj je bilo tisto neurje…adijo pamet…kot sem že rekla, smo mi doma ful v hribih s pogledom na Kamniške alpe, Savinjsko dolino vse do Golte in tako in adijo pamet…celo noč, celo noč se je bliskalo mi direktno v oči. In potem ko sem šla naslednji dan na net pogledat sem vidla vso škodo, ki jo je naredilo tisto bliskanje….to če ne doživiš ne moreš verjet. Je bilo kot sredi sončnega dne tako se je bliskalo, in megla in dež in toča…ma sem preštela vse cigle na strehi. In potem..jaz imam posteljo v 3 štuku in tako bolj ob steni…in jaz vedno ko zaprem oči in se uležem na posteljo imam tak občutek kot da bom ravnokar padla dol s posteljo vred. Ful je čuden občutek

iiiiiiiiii Maca me je prišla pogledat in mami se dere, kaj dela maček v hiši…moram it, da rešim situacijo…

I love this site….

http://www.encyclopediadramatica.com/Creepypasta#Collected_Creepypasta

Te zgodbe prou kličejo, da jih spišem v zgodbo…morda bom napisala tisto o The tounge..*wicked grin* ali pa tisto o I need  some bread and cereal too…komaj čakam poletje, da bom lahko pisala  in tukaj je kar nekaj zanimivih idej…

In tista o ženi, k se je zaprla v skrinjo in umrla…never go hide and seek again, like ever.
Komaj čakam, da gredo ti izpiti stran, da se lahko lotim pisanja…že zdajle mi po glavi rojijo scene, stavki…je prou nadležno, k se ne morem skoncentrirat na učenje, ampak samo še 3 izpite in potem pisanje in poležavanje na terasi…aja pa futranje živali in košenje in delo v in na hiši…oh mami kaj lahko samo kuham in strežem?!

Jp, to imam jaz. Čisti primer tega…no sej že naslov pove, straha pred klovni. Ma danes sem malo počivala med učenjem in sem si pogledala en del SN, okej pač nekaj od klovnov, in tale dialog, še najbolj povzame situacijo:

-:-

Dean: I know what you’re thinking Sam. Why did it have to be clowns?
Sam : Oh, give me a break.
Dean: [laughs] You didn’t think I remember, do you? Come on, you still bust out crying when you see Ronald McDonald on the television.
Sam: At least I’m not afraid of flying.
Dean: Planes crash!
Sam : And apparently clowns kill.

-:-

Huh si morda mislite. Ampak resnično je bilo nekaj poročil o klovnih, ki so jih videvali otroci, in so ubijali in take. Tako da to ni tako za dlako privlečeno. strah me je tiste frizure in rdečega nosa in oči in vedno nasmejani in ajoj ajoj…sploh jih ne morem vidit. In potem, kadar na poročilih govorijo o unih Rdečih noskih, ki obiskujejo otroke v bolnišnicah (super ideja, popolnoma podpiram) me kar zmrazi po hrbtenici in preštekam kanal, kot hitro lahko najdem pilota. Jaz sem bila vedno po bolnicah, ko sem bila mlajša (never mind zakaj) in, če bi k meni prišli klovni, ma jaz bi zbežala kakor hitro bi me noge nesle, se zaprla v WC in molila, da bodo kmali odšli. Res klovnov pa res ne prenesem.

In njihove obleke, in smeh in celoten izgled. Ajoj, ma kr zmrazi me. In, da ne omenjam Stephen Kingove knjige Tisto (It)…Pennywise the dancing clown, ma ajoj, kake nočne more sem imela jaz po tistem, joj.

Niti nočem kaj več napisat o tem in tudi nobene slikce ne bom dala, ker no ja, kdo pa ne ve kako izgleda klovn?

Uf, joj….groza….sej me je strah še marsičesa drugega, AMPAK zaenkrat bi pisala samo o tem…DRUGO pa kdaj drugič

Torej, včeraj je bil torek. Jp cel božji dan. Do polnoči. Kaj sem počela? Mah nič pametnega, zjutraj sem odpisala nekaj mejlov in potem sem težko spravila iz glave angleščino, ker je bilo večina mejlov za odpisat v angleščini in potem sem še skozi dan bila v tempu. Potem je prišel fax…jeeee. Smo imeli neko predstavitev od Belgije in mi je bilo ful zanimivo. In potem smo šli poslušat še enga Rusa, k mi ni bilo prou nič jasno in sem samo čakala, da gremo jest. In smo šli. V Kitajsko….mmmmm, yummy. In ko sem jedla moje pečene rezance s tremi dodatki, in ko sem jih navijala na vilice in nosila v usta (itak je vse padlo mimo) me je zadelo. Prou zadelo kot strela z jasnega…nikoli več, to je bilo zadnje predavanje, zadnjič, da je cel razred sedel v isti učilnici in poslušal profesorja. Amazing. Zadnjič. Shit ej, ta 4 leta so šla mimo kot utrip očesa (okej sem gledala eno oddajo o tej stvari in v življenju preblinkamo 2 leti, adijo pamet. In ko zamežikamo, se izključi center za vid v možganih in zato mi tega niti ne zaznamo, ker če se pa ne bi, bi v tistem času, ko zamežikamo videli temo, like vsake 3 sekunde bi se nam zatemnilo pred očmi…talk about annoying.)

Potem sem bila doma….malo sem pisala (moram dokončat vsaj 3 poglavja ene zgodbe, drugače med izpiti ne bom morala spat. …ko zadane ideja, skoraj boli, če je ne napišeš), potem smo šli pa spat. Lepo si naštimam MP3 (sem ugotovila, da če zaspim z MP3-jem potem nimam nočnih mor…tako močnih vsaj) lepo ene par pesmic od Amberlin in zaspančkam…pod toplo odejco. In ravno, ko sta S&D ubijala en stvor, mi zazvoni telefon, ma me je prou vrglo iz postelje. Adijo pamet, cimre vse panične, kaj je narobe jaz hitim v kopalnico se javit in me kliče Smeško, da kje sem. Jaz samo kaj? Da kje sem, in da naj pridem na pomol. Meni najprej ni bilo nič jasno, potem mi je nekaj govoril in mi je zaštekalo, da naj pridem na pomol k je žurka z razredom, ta zadnja, in da naj pridem. Ma ura je bila že okrog polnoči in sem se upirala, da ne, da ne upam hodit po KP ponoči (the freaks come out at night) in potem mi reče, da me bodo prišli iskat. Sem se upirala, prisežem, da sem se, ampak na koncu sem popustila…ne moreš se opirat čarom Smeškota. In rečem okej, če pridete po mene grem. In se hitim oblečt, sploh ne vem kaj sem vrgla nase in potem me kliče Jure (katerega bom poimenovala mehurček od zdaj naprej…bubbly, mah ker je simpatičen in bubbly) in sem bila še bolj zmedena in mi reče, da bosta prišla pod mojo hišo čez 3 min. Jaz samo O.K, od kdaj sem jaz postala VIP, da pridejo pome pred hišo in me odpeljejo na žurko ob polnoči?! Fine by me, samo ful mi je bilo bedno, da sta morala priti po mene. No, sej zdajle sem govorila s Smeškotam in mi je pojasnil razloge kako in kaj, in ravno toliko, da se nisem zjokala.

ANYWYAY….

Pridemo na pomol, ni bilo več veliko folka in potem smo tam malo popili in se pogovorili in vseskozi sem opazovala črno morje, in na njemu se pozibavajoče lučke ladij. Kdo bi si mislil, da ko smo hodili na morje s familijo, ko sem bila majhna, da bom nekoč mnogo starejša tle sedela na pomolu in pila s sošolci iz faxa?! Kako se življenje izteče, prou v nepričakovani smeri.

In potem sem mentalno naredila pregled nazaj….

zaključek 8. razreda (2000)…s sošolci smo bili skupaj 8 fudging years, 8 let…vsak dan in na koncu je bil odhod ful grozen. In jaz k se na folk navežem ful ful močno, sem jokala ko nora. Ampak v svoji sobici lepo, skrita pred očmi. Spomnem se, da ko sem prišla domov z žurke, da sem se samo sesedla ob postelji in strmela skozi okno, solze so mi tekle, ko nore. Porabla sem ful robčkov takrat. Svetloba iz stopnišča pred hišo mi je svetila v oči, da so me že pekle in jaz sem v glavi vrtela skoraj vseh teh 8 let.

In potem zaključek 4 letnika srednje šole (2004)…4 leta druženja, vsak dan, 8 ur na dan…zaključek je bil žurka, k se je ne spomnil preveč dobro, ampak z razredom smo bili ful povezani, in še sedaj jih pogrešam noro, res. In še zdaj čutim na sebi objeme in poljube in dotike…ko samo pišem o tem se mi zaslozijo oči. In smo imeli žurko, zadnjo, potem se nismo več videli na šoli in tako, da je bilo to zadnjič, ko smo pili in se pogovarjali. In potem sem morala prespati pri stari mami, ker nisem mogla priti nazaj v Zagorje, in se spomnem, da sem sedela pri oknu skoraj kako uro in pol, tako nekako in gledala dol na ulico, kakor vsa 4 leta, ko sem opazovala, kako so za vogalom izginjali moji sošolci, ko smo končali pouk. (Blok, kjer živista moja stara starša je 3 minute oddaljen od srednje šole kamor sem hodila, in vsi ko so šli iz šole so morali it po tisti ulici dol, tako da sem vedno voajersko jih pacala) Bilo mi je kot da je izginjal en del mojega življenja. Bolelo je ful in se spomnem kako sem sedela pri oknu in gredala na ulico, in jokala. Sploh nisem mogla, da ne bi. Pogrešam jih, še zdaj. Prou, kot da je ena praznina, ki se ne bo nikoli napolnila.

In sedaj konec faxa…ni bolel, ne pogrešam toliko, me ne gane zelo, ni bilo nobenih objemov (že to ti da vedit, da se nismo ne vem kako ‘štekali’), dotikov, nič…samo praznina…In potem so me še nekaj zajebavali, ma kr neki, ful me je spravilo v slabo voljo, prou…adijo pamet. Ampak let by gones be by gones, pravim jaz. Sej ni bilo nič takega, ampak mene je itak dajal PMS, tako, da… Ampak vseeno ni bilo prijetno, ampak bomo pozabili (še dobro, da je moj spomin kot švicarski sir). Ampak, ko sem včeraj prišla domov, so se mi solze kar ulile (pa ne samo zaradi tega, potem so bile še druge stvari, ki so prou kričale po solzah, in res je tudi če jokaš, nič ne pomaga…zato sem nehala po parih minutah…brezveze) Včasih res sovražim, da sem ‘ribica’, da se tako ful navežem na folk, adijo pamet. In solze so me oblile, in leta so me naučila kako jokati potiho, da nihče ne sliši…upam, da mi je uspelo tudi včeraj, cimre niso nič rekle, morda ne upajo…kaj jaz vem.

In sedaj smo odrasli…prou konec s šolanjem…like morda…ful bi šla študirat klinično psihologijo po diplomi na tem faxu. Ali pa bom šla delat pedagoške izpite za tršico zgodovine. Bomo videli, kam nas bo popeljelo življenje….nikoli si nisem mislila, da, ko smo se včasih vozili na morje, in me je oči vedno prijel za nos ko smo se peljali mimo Nanosa, da bom kdaj preživela 4 leta mojega življenja na morju. Vse je mogoče, samo sanjati si moraš upati.

Grenak okus izgube? Poznam ga in peče in boli in je res grenak. Grozno grenak.

Zdaj pa izpiti…crap, crap, crap, crap, crap.

Ja ta teden je pa bil nekaj posebnega. Komaj sem iz sebe spravla kakšno koherentno misel ali cel stavek, no, v bistvu sem bila kot živi mrtvec ta teden. V glavi mi je mrgolelo samo: kafiwbfagiagfifuzigbfiu OMFG moahfioaiaugfaouze Neee nfishfipaughap Sam! nufdhpaguiziau Dean! nfiausgagtavajhnfahraf…

Ampak lepo po vrsti…

Prejšnji teden sem bila cel teden na Dunaju…jeeeee…bilo je super, res sem uživala. Malo smo šli na eno tako ekskurzijo s faxom in je bilo ful ful v redu. Obiskala sem tudi enga frenda, ki sem ga spoznala lani, ko sem bila na Dunaju in smo šli na Schonbrun in malo ležat v travo…tako romantično

Potem, ko smo se vračali domov smo imeli malo zapletov ampak never mind, vse se je uredilo. Ohraniti je treba trezno glavo ali pa se zabubiti v svoje misli. Ampak nisem si pa mislila, da je lahko nekater folk tako sebičen in nedorasel in otročji…res.

Anyway…

Potem takoj ko smo prišli v petek nazaj v KP sem šla po 4 urah spanja lepo domov, ker je imel moj bratranec birmo v soboto in sem se ga tako ulila, da zase nisem vedla vse do nedelje. Že tako sem bila iz Dunaja vsa utrujena in neprespana in potem se tista sobota, ma komaj sem vedla zase, da še živim.
In potem sem v nedeljo prišla lepo nazaj v Koper in si pogledala finale Supernatural (na kar sem čakala 3 dni, fuck!ing shit, sem misla, da me bo pobralo od čakanja) in vse kar mi je po ogledu ostalo v misih, sem napisala že v uvodu. Nekoherentno sranje, ker sploh nisem mogla dojet…sej še zdaj ne. Damn it kje je september?!

In potem smo imeli še z razredom ‘žurko’ v sredo in sploh se nisem mogla vnest v pogovor, v druženje, v pitje…sploh nisem mogla in potem mi ena sošolka reče zakaj nič ne govorim? In sem ji rekla, da zato, ker itak nikogar ne zanima kaj imam jaz za povedat (kar je v bistvu res) ampak resnični razlog je bil v tem, da nisem mogla iz sebe spravit nič pametnega na nobeno temo, ker mi je po glavi rojilo samo nekoherentno vpitje, da hočem fudging september already. In mi je rekla, da sem čudna. Ma prou tako, da sem čudna. Sem ji misla rečt nazaj hvala vem, ampak sem raje pstila stat. Nimam moči za kreg. Tudi za jest mi ni bilo….ma sem bila tako v šoku, da mi je slabo prišlo, ko sem samo pogledala čivapčiče in kruh. In potem mi še Smeško prinese palačinko z Nutelo in sem itak mogla pojest, in mi je potem delalo prou slabo.

Torej pregled teh dveh tednov…. nfahauznfuaahv oh Sammy! nfashsnusanbuh Dean!neeeeee….jok, jok, jok, jok, 3 robčki. Ma ne vem kdaj sem postala taka jokica. Joooooj…but the boys, they break my heart. In Dunaj, ki je bil fantastičen kot vedno.

In sedaj? Mah čakam do avgusta, ko se moj drugi bratranec poroči in mu grem za poročno pričo (sem rekla svojem očiti, da se ga bom tako ulila, da zase ne bom vedla, ker se moj najljubši bratranec poroči in hoče da mu grem za pričo, in da me naj spravijo domov kakor vedo in znajo) in potem čakam do septembra, da se začne nova sezona SN. Do takrat pa…se mi bo mešalo malo po malo, ampak hej, to sem jaz.

…je tako krhko, da se zlomi, ko zapiha malo močnejši veter. In zvok prelomljenega zaupanja je bobneč, skoraj nadzvočen, ultra tanek lomi vodo in drevesa.

Trust no one…in kaj pridobiš s tem? Nič pametnega…samo osamljenost in bolečino.

Ampak sranje, a ne? S tem načelom sem tukaj kjer sem. Obdana s ljudmi, ki jim res zaupam, ki vem, da nikoli ne bodo v meni povzročili tistega zvoka lomljenja zaupanja, pri katerem počijo bobenčki. Naučila sem se, da so stvari, ki so samo moje in so stvari, ki jih lahko deliš z drugimi. Ko se naučiš katere so katere, je življenje peresno lahko.

In tega sem se naučila s težkimi preizkušnjami in napakami, ki so me velikokrat pustile na tleh, jokajočo figuro, ki je solze brisala v preprogo. Modro s belimi črtami. Ampak na napakah se učimo, kajne? Kar se Janezek nauči, to Janezek zna. Jp, pa še kako res je to.

Ampak živeti brez, da bi zaupal nekomu? Vsaj malo, vsaj enkrat? Kam te to pripelje?

Ne, že dolgo ni nihče izdal mojega zaupanja. Že dolgo nisem jokala v modro preprogo, ki jo je sedaj zamenjal laminat, že dolgo je od kar sem se naučila katere so stvari, ki so moje in katere so stvari, ki jih lahko delim. It’s so funny…nikoli si nisem mislila, da me bo ‘Trust no one’ pripeljal tako daleč. Weird.

In jaz ne vem kaj izžarevam al kaj, da mi ljudje vse zaupajo. Sej je vse lepo in kul, sej mi lahko, ker kar je rečeno meni je rečeno meni in ne bom zdaj dajala na oglasno desko…mislem halo. Ampak resnično ne razumem in nazadnje sem sprejela teorijo, da je to zato ker sem po horoskopu ribica. Za nas pa itak velja, da smo kar smo.