… NO COMMENT.
Zdele sem preživela dve uri na njemu. Gledala folk kako igra baseball v Central Parku, NY, kako avtomobili stojijo na križišču v Los Angelesu, itak moj dom, Dublin, Šanghai, Pariz, pesek v Sahari…
I am impresed, really.
Že tako se kdaj pa kdaj, ko mi je dolgčas sprašujem kaj kej dela folk drugje po svetu zdele. In zdej bomo lepo vklopili GE in videli. Ful dobr 
Te kr malo zasvoji in mi j ful čudno, k se mi zdi kot da vohunim za ljudmi. Ma mi je malo mar:)
aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa
aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa
aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa
aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa
aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa
aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa
aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa
aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa
aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa
aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa
aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa
… okey, I’m done now:)
V petek sem šla z vlakom iz Kopra domov. Domov po 2 ali 3 tednih. In vse je bilo super, malo sem spala in poslušala glasbo (thank god for MP3) in potem malo od Ljubljane, ko zagledaš tiste gore, kako so lepe in kako se dvigujejo visoko, domov. In me je kar malo stisnilo pri srcu. Ful sovražim gore, res, ne hodim gor po njih (no ja grem če moram, ampak na Triglavu me ne boste nikoli videli), ful me jih je strah (vreme in nesreče, in nepredvidljivost), ampak zame so gore dom. Groza. Ob njih se počutim doma.
Koper je super, ampak nima gor. Ko se zbudim doma, vidim iz okna…Golte, Peco, Savinjsko dolino, Goro Oljko, in tiste gore v Logarski dolini, in Krvavico (Veronika Deseniška).
Sobota je bila…zanimiva.
Ko sem se v nedeljo zbudila lepo doma v svoji posteljci sem pogledala skozi okence in videla SNEG. Adijo pamet. Ful je bilo lepo. Sej je že v soboto snežilo in sem rekla očiti in mami: ‘kaj zdej, bomo kej okrasili ali ne? Malo vzdušja, huh?!’
Upam da bo za Božič tudi sneg aja pa za Novo leto tudi:)
Ampak res, ful sem bila presenečena, čeprav so to napovedovali.
In tisti občutek, ko si doma z ljudmi, ki ti pomenijo največ na svetu in se zbudiš v svoji lastni topli postelji in pogledaš skozi okno in sneg. In potem gre oči v kmečko sobo in zaukuri peč z drvi in se hiša pogreje in ješ zajtrk v jedilnici skupaj z očitam in mami. In vse je res idilično in kar ne moraš it stran. Ampak moraš. Moraš iti na vlak za Koper. Moraš se prisiliti in zapustiti to idilo in iti vn na teraso, kjer ti superge puščajo sled na novozapadlem snegu (vsaj 2 cm ga je bilo) in vidiš, da odhajaš. Oči te odpelje na železniško postajo, kjer vlak itak zamuja 15min. In ko se voziš proti Ljubljani ti pogled zopet uite na gore. Zasnežene gore in zopet se zaveš, da greš stran od vsega tega. Stran od idile. In ko prideš v Koper, najprej doživiš vročinsko kap, kasneje te pa še odpihne, ker piha burja.
Hočem domov na sneg
Ravnokar je moja cimra zašla v naše vode. Smejanje brez razloga, najbolj bednim situacijam, cel dan skoz in skoz. Fleshi.
Welcome to the club
Članska izkaznica se dobi po pošti.
P.S. Pojasnitev: jaz se smejim ful, kadarkoli. Me kar zafleša in se začnem smejat. Velikokrat mi v glavo šine kakšna misel in se mi zdi ful smešna in itak se bom začela smejat. Tudi včasih hodim po ulici in se mi začne smejat, ker mi je spet kaj padlo na misel. Ne morem si pomagat. Včasih se sredi predavanj (če je resssss dolgočasno) spomnim kakšne vrstice besedila iz SPN in se mi začne tako smejat. Ah, funny:)
Enkrat mi je nekdo rekel celo, če se mu smejem v glavo. Ja sorry, če se je bolj smejat kot jokat, huh?!
V sredo 10.10 je bil v KP presenečenje. Sidarta (verjetno se ne napiše tako, ampak mi je zdele prou vseeno kako se napiše pravilno) je imela v Kopru nenapovedan koncert.
Mene je klicala frendica ob ene 5h popoldne vsa panočna in mi začela razlagat po telefonu, da sliši pesmi od Sidarte in da kot, da ne bi znali zapet ene pesmi do konca. Pa ji rečem, dej čez 15min bom pri tebi. Se spet obujem (ker sem ravno prišla domov s kosila in sem se ravno rešila čevljev) in letim k njej domov. Ampak ko sem prišla k njej ni bilo ne duha ne sluha o glasbi. Okej, Tinchy sej ce imas prisluhe je okej. Sej bom prisla te obiskat kamorkoli te bodo že dali. Ne, sej ne. No, v glavnem potem smo sle na en sprhodek po Kopru in smo videleda gor na strehi (tm k je Soča) pripravljajo neke lampe in ojačevalce in sve i svašta. Okej. Mi2 smo malo lutale ob morju in folk na ulici je nekaj govoril o neki Sidarti in kako se bo začel koncert ob 6h. Imele smo še ful časa, nakar se spomnim, kaj če bi poklicala Helenco in gremo v Portorož na eno tortico. Pokličem Helenco in se lepo zapeljemo v Portorož na eno tortico. Tina in Helena so si privoščile čokoladne rezine (ker baje bodo podražili čokolado in je to zadnji čas da se nažrejo čoklolade…mah kdo bi ju zastopu.) jaz pa sem si privoščila vanilijevo rezino. NJAM NJAM:)
In ko smo prišle nazaj v KP, se sparkiramo tam na tržnici in gremo stat pred Sočo, v tistem momentu pa zečne igrat Sidarta oziroma, kot bi se izrazila Tinchy Sidartička.
Koncert se je tako začel ob 7h zvečer, konšal ob ene pol 9h in je bilo kar dobr. Če že nismo šli v Ljubljano, smo pa dočakal Sidartičko kar v Kopru. Pa še zastonj. Čeprav jaz nisem ne vem kak ljubitelj Sidarte in sem poznala vsega skupaj 4 pesmi pa še to sem skoz rukala Tinchy, ktera pesem je to, mi je bil koncert presenečenja kar všeč. Podarjenemu konju ne bom gledala v zobe, a ne?!
Vidite, tako je študentsko življenje v Kopru:) Naporno a ne?!
Zdele sem malo brkljala po internetu, ker pač nimam nič drugega za počet (sej ne da sem na faxu:)) in ugotovila, da je šel mimo mene čisto lep, sončen dan. Pa še nedelja povrhu.
In sedaj bi se sigurno oglasili vsi tisti zagovorniki ideje, da je internet slab in, da odžira človeku čas za it vn, vn v družbo. Well news flash… če si obsojen na samoto (kr med vikendom ni nikogar tukaj, da bi pohajali) je internet kar dobra ideja za preživeti par uric nekje, samo da mine čas. Mi je prou žou, ampak tako je to.
Priznam, da bi lahko šla malo vn, ampak sama…se mi ne da sama pohajat. Bom počakala na ponedeljek, ko mi bodo ušesa zapolnile moje cimre, sošolci, zvoki s ceste, morja, TV-ja…
Ampak vseeno…današnji dan je bil super, pa čeprav sem ga preživela pred internetom.
I became insane, with long intervals of horrible sanity. Edgar Allan Poe
Pa še kako res je. Vsaj meni se zdi. Ampak ne nor, kot nor za v Idrijo ali LJ Polje, ampak nor, samo toliko, da se prebiješ skozi življenje. Morda bi bila boljša beseda otročji…ne odrasel…nedorasel vsemu kar ti ponuje življenje. A je potem lažje živet, če na življenje ne gledaš z očmi resnega, odraslega, doraslega človeka?!
Ali je norost res boljša od prištevnosti? Ali je biti otročji greh ali ne? Okej res te na ulici malo čudno pogledajo, ampak to samo pomeni, da so obtičali v dolgih intervalih grozne prištevnosti.
KONČNO!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! KONČNO!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! KONČNO!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
4 mesece sem čakala, da se je začela nova sezona. Sem mislila, da me bo pobralo od čakanja. 4 mesece je PREVEČ. Še dobro, da imam prejšnji 2 sezoni na DVD, da sem imela med počitnicami vsaj kaj za gledat, ker na TV itak ni nič. Ne vem kako bi drugače preživela počitnice, to je kot obsesija. Še boljše kot droga. Če ne dobim ene doze na da, potem je moj dan ful beden. To ne bi smelo biti tako, ampak hej, folk karkoli ti pomaga, da prideš čez dan, a ne?!
Če je kdo, ki tudi gleda to pa ne ve kaj je kratica SPN oz. SN:
“Ooh, that teddy bear softner, I’m gonna hunt that little bitch down!”
“I hope your apple pie is freakin’ worth it.”
“Demons I get, people are crazy.”
“We talking, like misdemeanor kind of trouble or a “squeal-like-a-pig” trouble?”
“House rules, Sammy. Driver picks the music. Shotgun shuts his cake hole.”
Komu znano?
Grem gledat 1. del 3. sezone. Kao da ga nisem že najmanj 10krat. :)
Že dolgo je tega kar sem napisala kaj na tale moj blogec. Ampak imam opravičilo…nič časa. Prou ne morem se praviti k računalniku, da bi napisala kaj kar se mi dogaja ali pa kaj drugega. Prou ne najdem časa. Zdej se je pa še fax začel (kako se mi ne da hodit na predavanja, ajoj. Prou žalostno je vse skupaj. Zjutraj je tak lep sonček k te zbudi že ob mal čez 7h zjutraj in potem samo pomisliš “Aja fax je danes. Mah…bo že.” in se lepo uležeš nazaj in zaspančkaš nazaj.) in dokončat moram nekaj zgodbic, ki že desetletja ležijo v predalu. Ma moram, ker sem obljubila, da bom dala par ljudem celo za prebrat. In cimre te izmučijo, ker itak se ne moreš odklopiti in greš raje vn ali pa se z njimi pogovarjaš. Zakaj ima dan samo 24h?!?!?!?!? Ma nimaš kaj…tako je. Sej si lahko podaljšaš dan pozno v noč, ampak potem pa zjutraj ne moreš funkcionirati. Sej ne, da tudi drugače lahko:)
No, v glavne, včeraj sem šla na pijačo s svojim IDIOTSKIM sošolcem in mi je grozil z idiotskim papirčkom od Zale, da če ne bom napisala kmalu kaj na ta idiotski blog, da mi ga bo zabil v moj idiotski nos. To je bila grožnja, ki jo moram izpolniti, ker se mi rahlo dozdeva, da je mislil resno. Ne vem zakaj, ma…
Aja, to je bilo po tem, ko sva prevozila celo Izolo in sem imela schnellkurz iz zgodovine Izole.
No IDIOT, izvoli moj novi vpis na blogec. Če ti ni všeč, pa nič.
Kaj naj napišem? Sej imam ful, ampak vse kar se mi je res zgodilo je to, da sem bila en mesec na Dunaju. Je bilo super, ampak sem ugotovila, da so Dunajčani kar nenavadni ljudje, ampak simpatični.
In moja prigoda, k sem misla da me bo pobral od najprej sramote, drugič pa od smeha.
Je bil prvi dan in nas je profesorca peljala do tam kjer bomo imeli predavanja iz nemščine. Vse okej in prav…če bi si jaz lahko zapomnila pot. In potem drugi dan sem šla malo prej od tam kjer sem stanovala, ker se je meni zdelo da imamo predavanja 100km daleč. Samo to ni bilo res. In sem lutala 3h po Dunaju v predelu, kjer sem mislila, da imamo predavanja. In potem sem se celo spomnila, da grem lahko vprašat na referat, kje za božjo voljo imamo predavanja. In sem izgledala kot največji bruc tm. Ma tako… in potem končno najdem predavalnico, po tem ko sem dobesedno 3h lutala po Dunaju. In vstopim v razred, odprem vrata k so bila težka skor tono, bi me kmalu zabilo nazaj in vsi so me pogledali, kot da sem 8 čudo sveta. In nisem vedela kaj rečt in se buljila v njih kot tele v nova vrata. In sem se samo nasmejala in se hitro vsedla. Ma to sceno bi mogli vidit.
Ampak folk k je bil na kurzi je bil res simpatičen. In samo enkrat so mi vrgli naprej to, da sem zamudila. Ja se naredi.
So bili iz celega sveta in kontakti so se obdržali. Kaj veš, lahko da bo kdaj prišlo kaj prav. Dva Poljaka, dva Egipčana, Brazilec, punca iz Azerbajdžana, dve nuni iz Indije, Izraelec, Španec, Belgijec, Rus. Ma pisana druščina. Najbolje sem se razumela s Poljakoma, ker se je dalo celo kaj sporazumeti. In ne bom pozabla kakšno sceno smo naredili na ulici. Smo šli po ulici in sta me hotela vržt v eno luknjo tm na ulici. Me je Kris (tako je bilo ime enemu izmed njiju) prijel in me hotel vržt notr, ko iz luknje pogleda glava delavca. Jaz sem se tako ustrašla, da bi me kmalu kap, po moje je delavca kr. J
Ja to je če pridejo Slovani nekam in se malo družijo.
Aja in v Kunsthistorisches Museum sem sprožila alarm. In potem je bila edina beseda iz mojih ust: »Run!« Ampak ni nihče nič videl in nič rekel. Hvala bogu.
In U-bahn…ajoj ajoj. To je tudi posebna štorija. Sej si je ful lahko zapomniti vse to, sej imajo zemljevide in vse lepo in prav in celo švercaš se lahko, ampak meni je delovalo vse tako…nenavadno. Če zapreš oči je kot da si v New Yorku oz. kjerkoli imajo podzemno. Aja pa če se švercaš in te dobijo plačaš 60evrov kazni, se mi zdi. Nisem preizkusila na lastni koži, hihihi:)
Ja in take. Ne bom več nič pisala, da se ne bom še bolj osramotila. J
Ampak res, ponavljam….Dunaj je zame usoden.
Hvala za pijačo, IDIOT J
Ful sem pogrešala tako družbo potem, ko sem bila en mesec odrezana od sveta. Ja živim bogu za leđama in nisem videla ljudi moje starosti en mesec. In zdaj imam prou probleme s komunikacijo. Nekatere besede se mi kar zatikajo in tako. Weird. Mah se bomo že navadili.
