oh well

Jp, to imam jaz. Čisti primer tega…no sej že naslov pove, straha pred klovni. Ma danes sem malo počivala med učenjem in sem si pogledala en del SN, okej pač nekaj od klovnov, in tale dialog, še najbolj povzame situacijo:

-:-

Dean: I know what you’re thinking Sam. Why did it have to be clowns?
Sam : Oh, give me a break.
Dean: [laughs] You didn’t think I remember, do you? Come on, you still bust out crying when you see Ronald McDonald on the television.
Sam: At least I’m not afraid of flying.
Dean: Planes crash!
Sam : And apparently clowns kill.

-:-

Huh si morda mislite. Ampak resnično je bilo nekaj poročil o klovnih, ki so jih videvali otroci, in so ubijali in take. Tako da to ni tako za dlako privlečeno. strah me je tiste frizure in rdečega nosa in oči in vedno nasmejani in ajoj ajoj…sploh jih ne morem vidit. In potem, kadar na poročilih govorijo o unih Rdečih noskih, ki obiskujejo otroke v bolnišnicah (super ideja, popolnoma podpiram) me kar zmrazi po hrbtenici in preštekam kanal, kot hitro lahko najdem pilota. Jaz sem bila vedno po bolnicah, ko sem bila mlajša (never mind zakaj) in, če bi k meni prišli klovni, ma jaz bi zbežala kakor hitro bi me noge nesle, se zaprla v WC in molila, da bodo kmali odšli. Res klovnov pa res ne prenesem.

In njihove obleke, in smeh in celoten izgled. Ajoj, ma kr zmrazi me. In, da ne omenjam Stephen Kingove knjige Tisto (It)…Pennywise the dancing clown, ma ajoj, kake nočne more sem imela jaz po tistem, joj.

Niti nočem kaj več napisat o tem in tudi nobene slikce ne bom dala, ker no ja, kdo pa ne ve kako izgleda klovn?

Uf, joj….groza….sej me je strah še marsičesa drugega, AMPAK zaenkrat bi pisala samo o tem…DRUGO pa kdaj drugič