oh well

Zdajle sem sama doma, oči in mami sta šla na veselico k se dogaja tam za ovinkam, okej 2 ovinkama (levim in desnim) jaz p adoma, pazim na mucke. Sem bila zunaj, sem si naredila čokolešnik in sem šla vn na balkon se usest na stole. Maca je sedela tam v kotu in smo malo pokramljale. Sem gledala s daljnogledom (rešpetlinom po domač) dol v dolino. Tam so neke meglice v Logarski dolini, k se raztezajo vse do Mozirja. V majhni dolini pod našim hribom, sem gledala travnik, k so si ljudje gor pripravili hlode za drva, bodo verjetno kmali začeli žagat. Na moji levi so cingljale koze, goska mi je letala nad glavo, Maca in jaz pa smo gledle srno k je prišla na travnik pod hišo, da bi se najedla trave. Ful je bila lepa, s tistimi velikimi ušesi je zgledala kot helihopter, ki je v tistem času letel nad avtocesto dol v dolini. In potem je začelo zahajati sonce, oranžno in rumeno se je prelivalo nad meglice dol v dolini.

Ma ful je bilo lepo sedet zunaj, čeprav je kar malo mrzlo, ampak sem se fajn oblekla…spodnji del pižame in pulover. Ej obožujem živet tukaj…cel dan si lahko v pižami in greš vn, malo na klopco pred hišo, ali pa v vrt po solato in nihče te ne bo videl, nihče nič rekel. Razen včeraj sem se polila z borovničevcem po hlačih od pižame tako, da sedaj nosim znak pijanstva. Ma ko bi vsaj jaz kej spila. So prišli na obisk uni k je vozil (Mitja) mene in Simona na poroki in še en njegov prijatelj in itak moraš nekaj ponuditi in smo jima dali malo borovničk. In sta si ogledovala našo hišo in oh in sploh kako imamo lepo tukaj, kako imamo lepo urejeno, kako je vse lepo. Res je fascinantno: k hodijo ljudje tu mimo, like 4 na teden in se vedno ustavijo in začejo govorit..kako imate lepo tukaj, kak mir, kako ste lepo hišo naredili, oči je pa vedno veel ko nekdo vpraša kje smo kupili ograjo…oči pa reče da jo je sam naredil (kar je res) in potem kar ne morejo verjet…jaz se pa smejim izza vogala In hišo smo sedaj obložili s kamenjem, da zgleda bolj starinsko dol spodaj. Anway in rečem, da smo takoj naslednji dan po poroki šli nabirat kamenje. In mi reče:

Matej: Kaj ti si poročena?

Jaz: *neukrotljiv smeh* ne nisem.

Matej: Po kateri poroki ste pa šli po kamenje?

Jaz: Po Simonovi

On me je pogledu s takimi očmi, sem misla, da bom mogla it po lopato, da jih bom spraskala s tal.

Anyway, ja tudi zgodba o tem kako smo šli jaz in mami in oči po kamenje….če nočete brati te dogodivščine preskočite naslednji del:

—

Vsak se pač druži s svojo familijo na različne načine. Ne vem, kako to deluje pri vas, ampak pri meni to zgleda nekako takole:

Smeh na smeh pa še malo smeha.

Smo šli s očitam&mami prejšnji teden v ponedeljek (takoj po tisti fudging poroki) po kamne. Pač k delamo hišo in spodaj bo namesto fasade, kamenje. Oči ga je nalimal na steno in izgleda kot pristna kmečka hiša. Ma ful je lepo, moram priznati. No anyway…smo šli po kamenje in to je težko delo. Oči ga je kopal vn iz zemlje, tam sredi gozda, mi2 z mami pa smo ga nosili do avta. Sem misla, da me bo pobralo, pa še nisem se čist streznila. Vse me je bolelo, mišice v rokah, in boki, k sem košaro po neumnosti naslonila na kosti v pasu. O.K. tega ne bom več počela. In smo nafilali dve prikolici. Ma je bilo fajn, toplo je bilo in mi smo bili skriti v gozdu, veter je pihljal, smreke so se zibale in škripale…grozen zvok, ste ga že slišali? Ko veter piha in se drevesa majejo in škripajo in se drgnejo drug ob drugega. Samo čakala sem, da bo kaj padlo name. No sej je, ampak so bile samo iglice. Vseskozi ko sem hodila gor in dol po hribu, sem hodila po iglicah in sem se spraševala od kje pridejo…no kmali sem dobila odgovor, ko je zapihal veter in mi je na glavo padlo miljon iglic. Prisežem, da sem jih še drug dan iz las vlekla. Ful mi je bilo kul, res, morda sem čudaška, ampak tako ko smo delali skupaj, tam globoko v gozdu, med pticami in smrekami mi je bilo ful dobro. In smo govorili, o vsem in še malo. Ko smo prišli domov sem tako skočila k mačkam, ker sem jih pogrešala, potem smo pa z mami takoj odprle škatlo piškotov…sladkor je padel kaj češ.

In potem smo ponovili vajo v četrtek. Samo zdaj so pa gozdarji ali lovci zaprli cesto do tam, kjer je kamen. Ni panike, sem rekla, ne bodo nas zajebali…in smo pustili avto parkiran na travniku, in smo se plazili pod vejami, ki so zablokirale cesto. To naredijo, da se tisti štirikolesniki ne podijo tam po tisti cesti, da ne bi splašili živali. Sej je prou. In potem smo hodili po cesti in kar sproti nabirali kamenje. To je bilo še bolj zanimivo…vidla sem gozdo žabo, jaz tam lepo hodim gor v klanc in se sklonim, da bi vidla, če je kamen okej in mi nekaj skoči pred očmi. Ful luškana, majhna, rjava, sluzasta, luškan mali stvor. Aja pa enga pajka sem tudi pobrala, tako velikega pa še nisem vidla, in mi pleza po rami in potem sem ga dala dol. Klopov pa začuda nisem staknila Vsaj ne vem, le sem jih *upa*

No potem smo kamenje nabirali kar po poti in smo ga z mami vlekle vn iz zemlje..na vseh štirih sem bila in sem vlekla z vso močjo vn iz zemlje in izpod korenin dreves…enga smo zvlekle in me je sila vrgla na rit in mami v smeh in jaz samo…kr smej se sej boš ti prala hlače. Vsa sem bila blatna, in vroče mi je bilo, ampak se je ful splačao. Meni je bilo res dobro to počet, res je da te to kar utrudi, ampak mi je bilo kul, da smo nekaj počeli skupaj…okej sej veliko delamo skupaj ampak to je bilo tako…sproščujoče. In potem smo nosili ta kamen do avta, ne vem kako sem preživela V šajtrgo iz šajtrge, gor v hrib, dol po hribu…grrr.

In potem se je začelo lepljenje kamna na steno. Sem posnela očita na film, kako to on stručno dela…sej je res dober, moram priznat. Takole narest celo hišo…dober je. In je lepil tisti kamen gor in potem dela še take face in mami k skače okrog njega in mu pomaga…ma moraš da umreš od smeha. Jaz sem sedela na klopci, k se nisem mogla premaknit, k mi je ta mali maček zaspal v naročju, sem lahko samo snemala ‘A je to’ in se smejala. Potem se je mami ulegla na fulencer (ležalnik?) in gledala očita kako lepi kamenje gor na steno. In oči takoj: viš, Špela, tku se dela…nadzornk in delavc. tko je blo u komunizmi…in jaz samo: jah en pa te ja mora nadzirat, da’vš ta prau kamn guor dau. Mami pa samo: po moje bi tist pasu, in pokaže z roko…ati pa: ja sej mi ga lhk daš…mami pa: ne mourm nadziram. in potem sem mogla jaz vstat in it po kamen.

Težki so časi, res

Ampak smo uredili, zdaj ima hiša fasado končano, sedaj pa gremo naprej…kaj vem kaj si bo še oči zmislil?! Nazadnje ko sem ga vidla, je delal kapelco v steno.

In meni je vedno super biti v gozdu, tam med drevesi, mehki pod, sence in sonce, glasovi in tišina…obožujem pohajat po gozdu in tukaj kjer sem…ga je še preveč

Jp to je druženje s familijo….errr to je bilo nabiranje kamna.

—-

hihi, če ste brali vmes, se opravičujem za vsaj eno minuto k ste jo izgubili na tem blogu.

In drugače? Mah nič pametnega, res prou nič se ne dogaja